Bodite sprememba, ki jo želite videti v svoji skupnosti
Prav skozi potovanje in izgubo moje Brave Little Girl, Rudo, leta 2018, je rodila Brave Little Hearts Zimbabve.
Začelo se je tako, da sem iskal pravico glede zdravljenja, na katerega smo se srečali v bolnišnici, ki je povzročilo malomarno izgubo življenja mojega otroka, in v čast dobrega boja, ki ga je pripravil naš Pogumni angelček. Zelo je trpela.
Svoje pritožbe sem poskušal prijaviti oblastem, a je bil moj primer pometen pod preprogo in označen kot čustva žalujoče mame.
Če bi pripovedoval o preizkušnji malomarnosti, na katero sem naletel, in o tem, kaj je šlo narobe v bolnišnici, bi trajalo veliko strani. Toda namesto da bi se utopil v bolečini, sem se odločil, da grem naprej. Moral sem biti sprememba, ki jo želim videti v srčni skupnosti. Nikomur nisem želela groze in bolečine, ki sem jo doživela, in nisem želela, da bi hčerin spomin zbledel v samo praznino. Vendar nisem imel sredstev ali financ, da bi začel svoj projekt.
Vse, kar sem imel, je bila skupina WhatsApp in osebni odnos z Bogom.
Preproste napake vodijo do tragičnih posledic
Študentski zdravniki so dali napačne diagnoze in napačna zdravila, za dostop do vtipkanih zdravstvenih poročil iz bolnišnice pa je trajalo več kot tri mesece. Povedali so mi, da bolnišnica ne izdaja tipkanih poročil in da je moja otroška knjiga dovolj dobra. V južni regiji Zimbabveja, kjer živimo, tako kot v večini regij, nimamo dostopa do strokovnjakov za kardiolog ali ustanov. Toda bolnišnica v Indiji je bila pripravljena zdraviti mojo hčer in morali so vtipkati poročila. Indijski zdravnik je pisal neskončno e-pošto zdravnikom mojega otroka in zahteval zdravniška poročila. A zdravnik jih ni hotel poslati, razen nekaj nepopolnih zapisov, ki sem jih moral plačati.
Moja hči je bila tako bolna, da so jo morali hraniti doma na kisiku in vsak mesec smo morali kupiti več rezervoarjev. Zato je bilo srce parajoče, ko je medicinska sestra pozabila vrniti hčerki posodo s kisikom po njenem bivanju na oddelku za intenzivno nego.
Dan, ki se mi je za vedno vtisnil v misli, je dan, ko naj bi imela odmev. Rekli so nam, naj ji odstranimo kisik in gremo čez cesto na otroški oddelek. Deželo je in pihalo, ko sem svojega otroka stisnila k prsih in jo zakrila pred elementi. Po 4-minutni hitri hoji, ki se je zdela kot za vedno, smo prispeli do mesta odmeva.
Čakalna vrsta je bila dolga in pomočnica medicinske sestre, ki je bila z mano, me je prosila, naj se pridružim čakalni vrsti, medtem ko je šla prijaviti mojega otroka na spletno mesto echo. Načrt je bil, da bi mojega otroka vrnili na oddelek, da bi ga čimprej dali nazaj na kisik, a se vrsta ni premikala. Pomočniku medicinske sestre sem signalizirala, da je moj otrok predolgo jokal in je postal moder, kar je jasen znak pomanjkanja kisika. Povedala mi je, da je tajnica rekla, naj ostanem v čakalni vrsti. Vprašala sem, ali je pojasnila, da otrok potrebuje kisik, vendar ni odgovorila. Tako sem pustila čakalno vrsto in šla do tajnice, da bi zagovarjala svoj primer, vendar je rekla, da je nihče ni obvestil, da je otrok na kisiku. Prosil sem jo, da ji je treba dati prednost, vendar me je ignorirala. Začela je kričati, češ naj grem nazaj v vrsto. Solze so mi tekle po licih, ko sem šla do staršev pred če je v vrsti in jo prosila, naj me spusti pred njo glede na stanje mojega malčka. Pogledala je mojega otroka in mi dala svoje mesto v vrsti.
Ko sem končno videla zdravnika, mi je rekel, da če je otrok na kisiku, ni treba čakati v vrsti. Rekel mi je, naj takoj po odmevu pohitim nazaj na intenzivno nego, da jo dam nazaj na kisik, vendar rezervoarja za kisik ni bilo. Tako preprosta napaka, ki pa ima tako tragične posledice zame in za mojo družino. Kako bi sploh lahko odpustil?
Poskušal sem opustiti žalost in pozabiti na to, kar sem preživel. Toda vsakič, ko sem slišal za smrt drugega otroka in spoznal, da so doživeli podobno preizkušnjo, sem ugotovil, da se ne morem več skrivati za svojo bolečino in moram nekaj STORITI. Z božjo milostjo sem spoznal, da ko sem nekomu pomagal samo s podporo, z obiskom v bolnišnici, z molitvijo ali donacijo, da ozdravljam svojo bolečino. In včasih sem samo rekel: "Bog, če bi bila tvoja volja, da moja hčerka preživi to, da bi lahko pomagala drugim v enaki situaciji, bom naredila vse, kar je potrebno." To mi je dalo moč in vero, da sem glas, da se postavim zase in druge, kajti moj ta otrok, ki je umrl pri 10 mesecih zaradi trikuspidne atrezije, mi je za vedno spremenil življenje. Do takrat še nikoli nisem slišal za prirojeno srčno bolezen.
Brave Little Hearts Zimbabve – naš napredek
Naš cilj je spodbujati ozaveščenost o prirojenih srčnih boleznih in otrokovih pravicah prek naših 6 stebrov:
1) Pravica do zgodnje diagnoze.
2) Pravica do specialistične oskrbe.
3) Pravica do cenovno dostopnih zdravil.
4) Pravica do pravočasnega dostopa do kirurškega posega, ki rešuje življenja.
5) Pravica do prehrane.
6) Pravica do življenja.
To naredimo tako, da se zavzemamo za:
- Poštene in pravične politike za otroke, ki živijo s srčnimi boleznimi
- Decentralizirane srčne storitve za vse province
- Odgovornost vlade za podporo otrokom, ki živijo s to boleznijo, z ustvarjanjem lokalne in trajnostne rešitve
Do danes smo v prizadevanju za decentralizacijo srčnih storitev v vse province začeli z bolnišnico Mpilo kot našim pilotnim projektom. V fazi obnove smo, da bi postal prvi srčni center v južni regiji Zimbabveja. Čaka nas še dolga pot, a … skupaj zmoremo!
https://www.facebook.com/bravelittleheartszim
